Animacija kaže poenostavljen model očesa, ki ima spredaj konveksno lečo (položaj merimo v poljubnih enotah, kot v stopinjah). 

Začni z zdravim očesom in dodaj  oddaljen vir svetlobe.  Opazimo, da vzporedni žarki iz oddaljenega vira konvergirajo na mrežnici na zadnji strani očesa.  Mrežnica pri očesu ima podobno vlogo, kot jo ima film v fotoaparatu. Mrežnico sestavljajo živci, ki svetlobno energijo pretvorijo v električne signale in te posredujejo možganom.  Če torej hočemo nek predmet "dobro videti," mora biti njegova slika IZOSTRENA na mrežnici.

Odstranimo sedaj oddaljeni vir in dodajmo bližnji vir.  Opazimo, da se svetloba izostri za mrežnico.  Tako bi človek videl zamegljeno sliko.  Vendar imajo naše oči sposobnost prilagajanja.  Njihovo goriščno razdaljo lahko spreminjamo z mišicami, ki spreminjajo ukrivljenost leče.  Poskusi gledati najprej nek oddaljen predmet, nato nek bližnji, na primer svoj prst. Začutil boš, da očesne mišice reagirajo tako, da se fokus očesa spremeni.  V animaciji to prilagajanje dosežemo s pomočjo drsnika na dnu in z njim spreminjamo goriščno razdaljo leče.  Spreminjaj goriščno razdaljo leče, dokler ne dobiš gorišča na mrežnici.

Ljudje z normalnim vidom gledajo na oddaljene predmete s sproščenimi očmi. Tudi pri naši animaciji smo pri oddaljenem izviru svetlobe imeli maksimalno goriščno razdaljo očesa, recimo enako 1 enoti. Ko uporabljamo mišice za prilagajanje, krajšamo goriščno razdaljo očesa. 

Iztegni roko in glej na svoj prst. Videl naj bi jasno sliko. Sedaj prst počasi bližaj svojemu očesu. V nekem trenutku slike prsta ne boš mogel več izostriti. To je tvoja bližnja točka. To je najmanjša razdalja, ko sliko predmeta še lahko izostriš.  Če tega še nisi storil, izberi v animaciji zdravo oko in bližnji izvir. Sedaj izvir svetlobe počasi bližaj očesu. V neki točki ne boš več mogel z drsnikom prilagoditi goriščne razdalje izviru. Tedaj je v animaciji predmet v bližnji točki očesa. Seveda oko v animaciji ni sorazmerno resničnemu očesu.. Za pravilna razmerja bi potrebovali  večji računalniški zaslon.

Za oddaljeno točka  velja nekaj podobnega kot za bližnjo, le da govorimo o najbolj oddaljeni točki, ko lahko oko še izostrimo. Za ljudi z normalnim vidom leži najbolj oddaljena točka v neskončnosti.

Nastavi kratkovidno oko in izberi oddaljeni vir.  Opazimo, da svetlobe pri sproščenem očesu ne moremo več izostriti na mrežnici.  Namesto tega se izostri pred samo mrežnico.  Poskusi z drsnikom izostriti sliko.  Opazimo, da nam v tem primeru prilagajanje ne pomaga. Sedaj odstrani oddaljeni vir in dodaj bližnji vir.  Opazimo, da kratkovidni ljudje nimajo težav pri ostrenju slike bližnjih predmetov.  Kratkovidna oseba lahko jasno vidi bližnje predmete, ne pa tistih, ki so daleč.

Nastavi daljnovidno oko in ga opazuj tako, kot si to storil pri kratkovidnem.  Ugotovimo, da lahko daljnovidni ljudje lahko jasno vidijo oddaljene predmete, z bližnjimi pa imajo težave.

Pri kratkovidnem očesu izberi  oddaljen vir.  Brez pomoči tako oko ne more izostriti slike oddaljenega vira.  Dodaj očala.  Goriščno razdaljo leče v očalih lahko spreminjaš z vlečenjem belih točk.  Lečo lahko oblikujemo v zbiralno ali v razpršilno.

Ker se pri kratkovidnem očesu svetloba izostri pred mrežnico, popravimo kratkovidnost z razpršilno lečo.  Poišči njeno primerno goriščno razdaljo za popravek tega očesa. Na enak način lahko daljnovidnost popravljamo z zbiralno lečo.