Lepenje in trenje

 Fvlečenja = N         m = kg  

V animaciji je čas v s in sila v N. Kako trenje vpliva na naš primer? Površina teles, tudi tistih najbolj gladkih, je namreč precej neravna na mikroskopski ravni. Zaradi tega so atomi obeh površin tako blizu skupaj, da se med njimi tvorijo kemične vezi. Da bi telo premaknili, moramo te vezi pretrgati.

Smer sile trenja je nasprotna smeri gibanja, velikost sile trenja pa je premosorazmerna s silo normale FN. Poznamo dve vrsti sile: silo lepenja (statično) in silo trenja (dinamično).

Lepenje je sila, ki nastane, ko ni relativnega gibanja med dvema površinama, trenje pa, ko to gibanje obstaja. Koeficient trenja predstavljamo z grško črko μ, z indeksom pa označimo, ali gre za lepenje ali trenje, μl in μt. Vedno pa velja μl > μt.

Pomislimo, kaj se zgodi, ko pričnemo vleči kocko, dokler se še ne premika. Nastavi maso na 100 kg in spreminjaj silo F. Sila lepenja je nasprotno enaka sili F, in narašča do največje sile fl max = μl * Fg = 392 N.   Ko sila vlečenja F preseže fl max, se sila trenja naenkrat zmanjša, kocka prične pospeševati, sila lepenja pa "postane" sila trenja ft = μt * Fg.

Kakšna sta torej μl and μt? Če pri sili Fvlečenja = 392 N, še ni gibanja, je fl max približno 392 N. Pri danem Fg = 980 N velja μl = 0.4.  Pri premikajoči se kocki in sili Fvlečenja = 392 N ugotovimo spremembo hitrosti v = 9.8 m/s v 5.0 sekundah, pospešek a = 1.96 m/s2. Zato velja m*a = Fvlečenja - ft = Fvlečenja - μt * Fg. Z nekaj računanja ugotovimo, μt = 0.2.