V animaciji je čas v s in sila v N. Kako trenje vpliva na naš primer? Površina teles, tudi tistih najbolj gladkih, je namreč precej neravna na mikroskopski ravni. Zaradi tega so atomi obeh površin tako blizu skupaj, da se med njimi tvorijo kemične vezi. Da bi telo premaknili, moramo te vezi pretrgati.

Smer sile trenja je nasprotna smeri gibanja, velikost sile trenja pa je premosorazmerna s silo normale F_N. Poznamo dve vrsti sile: silo lepenja (statično) in silo trenja (dinamično).

Lepenje je sila, ki nastane, ko ni relativnega gibanja med dvema površinama, trenje pa, ko to gibanje obstaja. Koeficient trenja predstavljamo z grško črko μ, z indeksom pa označimo, ali gre za lepenje ali trenje, μ_l in μ_t. Vedno pa velja μ_l > μ_t.

Pomislimo, kaj se zgodi, ko pričnemo vleči kocko, dokler se še ne premika. Nastavi maso na 100 kg in spreminjaj silo F. Sila lepenja je nasprotno enaka sili F, in narašča do največje sile f_{l max} = μ_l * F_g = 392 N.   Ko sila vlečenja F preseže f_{l max}, se sila trenja naenkrat zmanjša, kocka prične pospeševati, sila lepenja pa "postane" sila trenja f_t = μ_t * F_g.

Kakšna sta torej μ_l and μ_t? Če pri sili F_vlečenja = 392 N, še ni gibanja, je f_{l max} približno 392 N. Pri danem F_g = 980 N velja μ_l = 0.4.  Pri premikajoči se kocki in sili F_vlečenja = 392 N ugotovimo spremembo hitrosti v = 9.8 m/s v 5.0 sekundah, pospešek a = 1.96 m/s². Zato velja m*a = F_vlečenja - f_t = F_vlečenja - μ_t * F_g. Z nekaj računanja ugotovimo, μ_t = 0.2.