Pomnilnik tima RAM:

Obstajata dve glavni vrsti RAM Dynamic RAM (DRAM) in Static RAM (SRAM).

DRAM pogosto uporabljamo kot glavni pomnilnik računalnika. Vsaka pomnilniška celica DRAM je sestavljena iz tranzistorja in kondenzatorja v integriranem vezju, podatkovni bit pa je shranjen v kondenzatorju. Ker tranzistorji vedno puščajo majhno količino, se bodo kondenzatorji počasi praznili, kar bo povzročilo odtekanje informacij, shranjenih v njem; zato je treba DRAM osvežiti (z novim elektronskim nabojem) vsakih nekaj milisekund, da se ohranijo podatki.

SRAM je sestavljen iz štirih do šestih tranzistorjev. Podatke pomni, dokler je pod napetostjo in ga v nasprotju z DRAM ni potrebno periodično osveževati. Kot tak je  SRAM hitrejši, vendar tudi dražji, zaradi česar je DRAM bolj razširjen pomnilnik v računalniških sistemih.

Poznamo več vrst DRAM (SDRAM, RDRAM, DDR1, DDR2, DDR3,..). Razlikujejo se predvsem po hitrosti.

Poleg tipov DRAM in SRAM omenimo še NVRAM (Non-Volatile RAM). Ta obdrži podatke celo ob izklopu elektrike (primer: pomnilnik Flash)

Pomnilnik tipa ROM:  

ROM (Read Only Memory)  je pomnilnik samo za branje in obdrži podatke tudi brez električnega napajanja. Je bolj podoben trajnemu shranjevanju podatkov. Tako lahko shrani program za zagon računalnika (bootstrap loader), s katerim pri vklopu računalnika  naloži in zažene operacijski sistem. Imamo več vrts pomnilnikov ROM: PROM (programabilni ROM), EPROM (izbrisljiv PROM) in EEPROM (električno izbrisljiv PROM).

Sekundarni pomnilnik je prostor, kjer se programi in podatki hranijo na dolgi rok. Običajne  sekundarne pomnilniške naprave so trdi disk in optični diski.

Trdi disk ima izjemno zmogljivost shranjevanja v primerjavi z glavnim pomnilnikom.Je običajno v vgrajen v notranjosti ohišja računalnika. Uporablja se za dolgoročno shranjevanje programov in podatkov. Podatki in programi na trdem disku so organizirani v datoteke. Datoteka je zbirka podatkov na disku, ki ima ime. Trdi disk ima lahko več 100 gigabajtov prostora in tudi več. To je več 100-krat večja zmogljivost od zmogljivosti glavnega pomnilnika. Trdi disk je počasnejši od glavnega pomnilnika. Če bi bil disk edina vrsta pomnilnika, bi se računalniški sistem  upočasnil do neuporabnosti. Razlog za dve vrsti skladiščenja je predvsem ta razlika v hitrosti in zmogljivosti.

Med delovanjem programov v računalniku ti niti ne potrebujejo vseh podatkov (pomnjenih na disku) naenkrat. Zato so podatki na zunanjem mediju organizirani v podatkovne bloke. Ko potrebujemo podatke iz datoteke, prenesemo v glavni pomnilnik le ustrezen podatkovni blok. In s temi podatki rokuje program, kot da bi bili to podatki iz datoteke (vendar ima hiter dostop, saj sta tako program kot tudi tak blok v glavnem pomnilniku).  Po morebitni spremembi takega podatkovnega bloka je (najkasneje na koncu) potrebno blok spet prepisati v datoteko (in jo tako posodobiti). 

Medtem ko procesor računalnik obdeluje z enim blokom podatkov v glavnem pomnilniku, se lahko naslednji blok podatkov z diska prebere v drug del glavnega pomnilnika in pripravi za procesor. Eno od opravil operacijskega sistema je upravljanje glavnega pomnilnika in diskov na ta način.

Kadar CPE potrebuje dostop do pomnilnika, najprej preveri predpomnilnik. Če podatkov ne najde v predpomnilniku, pogleda  v glavni pomnilnik. Prav tako prenese blok nedavnih podatkov v predpomnilnik. Za namestitev kopije novih podatkov briše  stare podatke v predpomnilniku.