Spoznali bomo pojem in vlogo operacijskega sistema. Spoznali bomo osnovne gradnike operacijskega sistema ter njihov namen.
|
Operacijski sistem je računalniški program, ki upravlja s strojno in programsko opremo računalnika. Tako skrbi, da dobijo posamezni
uporabniški programi prostor v pomnilniku, da lahko sploh tečejo. Po drugi strani skrbi, da navidezno teče več programov istočasno.
Pomislimo na to, da imamo na računalniku lahko hkrati sprožen oblikovalnik besedila, pa morda neko preglednico, ne nazadnje
pogosto sproti spremljamo še elektronsko pošto. Mimogrede lahko
tudi s tiskalnikom natisnemo nek dokument.
Kako je to sploh mogoče? Stvar spominja na zelo pridnega natakarja, ki streže več strankam istočasno. Operacijski sistem tudi nadzoruje vhodno izhodne naprave, omogoča omrežno povezavo računalnika, upravlja z datotekami. Uporabniku tudi pogosto nudi grafični uporabniški vmesnik za lažje delo z računalnikom. |
|
|
Vsak program, ki teče v računalniku, bi si želel, da ima zase kolikor je le mogoče veliko spomina in da bi se računalnik posvečal ves čas samo njemu. Vendar ima mnogo računalnikov le eno procesno enoto, pomnilnik računalnika je tudi omejen in bi si ga želeli več. Operacijski sistem mora tako računalniški čas kot razpoložljiv pomnilnik razdeliti med vse tekoče programe na nek pravičen način. Prav tako mora poskrbeti, da se med seboj ne motijo ali si celo nagajajo. Verjetno si ne bi želeli, da bi z enim programom sprožili tiskanje nekega besedila, pa bi tiskalnik vmes natisnil še nekaj drugega in naredil pravo zmešnjavo. Ali pa, da bi nek požrešen program pobral “zase” ves pomnilnik in druge programe praktično izločil. Prav zato lahko take storitve zahtevamo od nekega “koordinatorja”. In to je operacijski sistem. |
|
|
Tako podatki kot programi so shranjeni na računalniku, bolje na njegovih diskih, v obliki datotek. Ker je teh na tisoče, mora biti disk primerno organiziran. Iz prakse vemo, da imamo pri tem hierarhično strukturo. Na diskih imamo tako imenovane direktorije oziroma mape. V mapah so lahko spet novi direktoriji oziroma mape. Stvar spominja na omaro, police na njej, fascikle na policah ... Večinoma je stvar posameznika, kako si take direktorije organizira in kako jih poimenuje. Posamezni proizvajalci pa vseeno svetujejo, da imamo tako imenovane sistemske datoteke v ločenih direktorijih. Smiselno je tudi, da imamo v ločenih direktorijih ali mapah programe, spet drugje pa naše podatke, dokumente in podobno. Seveda tudi sam operacijski sistem ptrebuje prostor na disku. |
|
|
Večina sodobnih operacijskih sistemov omogoča medračunalniško povezovanje v mreže in medsebojno komunikacijo. Uporabniki tako lahko souporabljajo diske, tiskalnike, čitalnike in druga sredstva, ki so nameščeni na drugih računalnikih. |
 |
| Ko na računalniku nisi več sam, si želiš dovolj veliko stopnjo varnosti. Ne nazadnje želiš, da te računalnik ščiti tudi pred lastnimi napakami. Glede na to, da je nadzor nad upravljanjem z računalniškimi viri prepuščen operacijskemu sistemu, je samo po sebi umevno, da mora ta opravljati tudi funkcijo varnostnika. Začne se že s tem, ko se moramo za delo z računalnikom najprej prijaviti in se identificirati s primernim geslom. |
|
|
Sodobni operacijski sistemi omogočajo lažjo komunikacijo z
računalnikom tudi tako, da imamo na voljo primerne grafične
uporabniške vmesnike (GUI, Graphical User Interface). Kot že ime samo pove, so vmesniki “nekaj vmes”. Na eni strani je uporabnik, ki želi na čim lažji in čim hitrejši način sporočiti računalniku, kaj naj naredi. Na drugi strani je program, ki bo moral želeno akcijo izvesti. Grafični uporabniški vmesniki na nek standardiziran način omogočajo prikazovanje vsebin na monitorju računalnika, po drugi strani pa tudi “poslušajo” akcije uporabnika. Te so tipično kliki in vlečenja z miško, pa tudi tipkanje po tipkovnici. Pomen vseh takih akcij je seveda odvisen od uporabniškega programa, s katerim se uporabnik preko vmesnika pogovarja. Nekateri operacijski sistemi nudijo na voljo tudi po več grafičnih uporabniških vmesnikov. |
|
| Podobno, kot je vloga grafičnega uporabniškega vmesnika, da je “vmesni člen” med uporabnikom in programi računalnika, so gonilniki naprav “vmesni člen” med strojno opremo, ki jo predstavlja dana vhodno izhodna naprava, ter preostalim računalnikom. Ker je proizvajalcev različnih perifernih naprav veliko, je naloga gonilnikov, da po eni strani “razumejo”, kaj od naprave hočemo (na primer izpis podatkov, vnos podatkov ipd), po drugi strani pa morajo vedeti, kaj naprava zmore in kako to lahko naredi. |
|
|
V delovnem pomnilniku računalnika (RAM) moramo torej imeti poleg naših (trenutno izvajanih) aplikacijskih programov
tudi operacijski sistem in gonilnike navezanih naprav. Ker vsaka od teh komponent terja prostor, je pomembno, da je delovni pomnilnik našega računalnika dovolj velik. Proizvajalci operacijskega sistema (denimo Mocrosoft) tega stalno izboljšujejo in ga posledično povečujejo. Tudi proizvajalci aplikativnih programov te stalno izboljšujejo in jim dodajajo nove zmožnosti. Posledično bo pomnilnik v našem računalniku sčasoma postal premajhen in računalnik bo zastaral (no, ne le zaradi tega). |
|