Python


Števila (in spremenljivke)

Sedaj nekj o interakciji uporabnika s programom. Tvorimo datoteko z imenom vsota.py, ki naj ima naslednjo obliko:

	a=input()
b=input()
print "a + b =", a+b


Poženimo program. Kaj se bo zgodilo? Vtipkati moramo število, pritisnemo Enter, vtipkamo še drugo število in spet pritisnemo Enter. Izpis na zaslonu računalnika bo imel obliko, podobno naslednji:

	2
3
a + b = 5


Spet začnimo obravnavo programa od vrha navzdol, tako kot bi to delal Pythonov interpreter:


     a=input()

S to vrstico preberemo uporabnikov vnos in to vnesemo v spremenljivko z imenom  "a". Spremenljivke so začasna mesta v pomnilniku računalnika, kamor lahko shranimo kakšne podatke. Imena spremenljivk so skoraj poljubna (več o pravilih imenovanja spremenljivk bomo spoznali kasneje). Spremenljivko naredimo tako, da njenemu imenu priredimo neko vrednost. Tako na primer bi z vrstico

     stevilo = 2

priredili vrednost 2 spremenljivki z imenom "stevilo""stevilo" bi lahko kasneje uporabili v programu, kadarkoli bi se sklicevali na to vrednost. Če bi imeli vrstico:

	print number

bi dobili izpis

	2

V našem programu smo uporabili vgrajeno funkcijo "input" , če bi želili od uporabnika dobiti neko vrednost. Funkcije so akcije, ki za naš program znajo nekaj narediti. Funkcija z imenom "input" čaka na uporabnika, da vtipka neko vrednost in to vrednost funkcija posreduje programu. Če hočemo, da Python izvede to akcijo, moramo to funkcijo poklicati. Funkcijo pokličemo z njenim imenom, temu pa sledita oklepaja. V našem primeru imamo zato vrstico:

	a=input()


Python najprej pokliče funkcijo "input",  ta pa vrne vrednost, recimo 2. tako Nato se vrstica ovrednoti, kot če bi bilo v njej:

	a=2

Tako smo sedaj dobili spremenljivko z imenom "a" in z vrednostjo 2. Tako obnašanje se ponovi še z vrstico:

	b=input()

Tu je funkcija "input" spet klicana, vrne pa tokrat na primer vrednost 3. Sedaj tako dobimo še spremenljivko z imenom "b" z vrednostjo 3. Zadnja vrstica

	print "a + b =", a+b

ima že znano besedo "print", ki izpiše dva elementa. Najprej napiše niz "a + b=". Naslednji element ni med narekovaji, zato ga Python interpretira kot kodo v jeziku Python.

              a+b


razpozna z naslednjim pomenom:  "seštej vrednost, shranjeno v "a", k vrednosti, shranjeni v "b" in vrni rezultat". Tako, če je vrednost "a" enaka 2 in "b" enaka 3,  tedaj je ta vrstica programa v bistvu ekvivalentna vrstici

	print "a + b =", 5

ki bi izpisala to, kar pričakujemo.

Program lahko spremenimo tako, da bo bolj uporabniško prijazen. Poskusimo naslednje spremembe:

	print
print "vsota2.py: Program za sestevanje dveh stevil"
print "Vpisi vrednost za a:",
a = input()
print "Vpisi vrednost za b:",
b = input()
print a, "+", b, "=", a+b

Prvi stavek print se zdi nekoliko odvečen, vendar pove Pythonu, da naj izpiše prazno vrstico. Tako bo med prejšnjimi  in novimi izpisi  ena prazna vrstica in bo tako vse skupaj bolj pregledno., kot je bolj pregleden navaden tekst, če med odstavki uporabljamo prazne vrstice.

Opazimo lahko tudi vejice na koncu vrstic, kot na  primer

	print "Vpisi vrednost za a",

Vejica na koncu, ne da bi ji kaj sledilo, pove Pythonu, da želimo v dani izpisni vrstici še kaj napisati. Sam po sebi  bi se namreč naslednji izpis začel v novi vrstici.  V našem primeru sicer ne mislimo v isti vrstici napisati ničesar, bo pa v nadaljevanju vrstice zapisano to, kar bomo vnašali preko tipkovnice. Izpis bo tako lepši in bolj jasen.

Zadnja sprememba je zgolj kozmetična. Izpisujemo vrednosti  za  "a" in "b" tako, da je izpis bolj smiseln.