Spoznali bomo znani Von Neumannov model računalnika, ki je temelj sodobnim računalnikom. Poglavje podaja tudi pregled osnovnih komponent računalnika in tipičnih pomnilnih ter vhodnih in izhodnih računalniških naprav.
Funkcija računalnika je zbiranje
(vhod), hranjenje (pomnilna enota), obdelava (centralna procesna enota, CPE) in
posredovanje podatkov (izhod).
Takšen model je v 40-tih letih prejšnjega stoletja zasnoval John Von Neumann, ameriški kemik in dr. matematike, madžarskega rodu. Med drugim je tudi kot prvi predlagal zapis podatkov v dvojiškem sistemu. Računski stroji, ki so bili takrat v uporabi, so sicer dokaj hitro izvajali matematične operacije, vendar je bila njihova pomanjkljivost v tem, da jim je bilo treba sproti vnašati navodila za delo s podatki. John von Neumann je prvi uvedel pojem shranjenega programa kar velja za prelomnico razvoja tehnologije računskih strojev, ki so imeli v pomnilni enoti shranjene le podatke, potrebne za obdelavo, in računalnikov, ki imajo poleg njih shranjena tudi navodila (program) za njihovo obdelavo.
Tako ločimo:
Vhodne
enote
Pomnilne enote
CPE
Izhodne enote
Vhodne enote računalnika
Vhodne enote skrbijo za pravilno in natančno zbiranje podatkov in prevajanje zapisa iz pogovornega jezika v dvojiški zapis, ki ga razume računalnik. Ko izbiramo vhodne enote se odločamo o njihovi kakovosti, ki jo merimo:
Naštejmo nekaj vhodnih enot:
Oglej si naslednji prikaz tipkovnice. S klikom na ustrezni napis izbereš del tipkovnice :
|
Miška, igralna palica, koordinatna plošča - z miško "pokažemo" na predmet na zaslonu in s tem podamo računalniku ukaz za določeno akcijo. (vir:www.ram2.si) |
|
Igralna palica, podobno kot miška pomika kazalec na zaslonu v želeno smer, poleg tega izvaja še nekatere druge funkcije (vir: www.pingo.org) |
|
Mikrofon uporabljamo za zajemanje zvoka -enota zvočno valovanje pretvori v električne impulze, ki jh prepozna zvočna kartica in jih pretvori v binarni zapis. Kvaliteta mikrofona je odvisna od njegovega frekvenčbega območja, Za snemanje glasu rabimo drugačno ferekvenčno območje, kot za snemanje trobil ali tolkal. |
|
Optični čitalec (scanner) |
|
Fotoaparat in videokamera: S fotoaparatom in
videokamero v posnamemo statične in gibljive slike in jih prenesemo v
računalnik. |
Na pomnilne enote računalnika zapišemo podatke v dvojiški obliki zapisa, bodisi tako, da površino medija magnetimo in s tem ustvarimo odboj (vrednost 0) ali privlačnost (vrednost 1) magnetne igle, ali pa da s pomočjo laserja "zapečemo" izbokline, ki spet povzročijo odboj (1) ali razpršitev (0) laserskega žarka.
V RAM-u računalnik hrani podatke, ki jih potrebuje pri izvajanju opravila, ukaze, ki jih mora izvršiti, in navodila, kako jih naj izvrši, podatke, ki jih potrebuje za izvrševanje in dobljene rezultate. Ta zapis ni trajnega značaja in, če se v eni sekundi večkrat ne obnovi, preprosto "izhlapi". Od velikosti RAM -a je odvisno kako hitro se bodo določene operacije na računalniku izvajale. Prvi osebni računaknik je imel 16 oz 64 kB RAM -a, današnji imajo 512 MB ali raje še več.
ROM je namenjem shranjevanju podatkov, ki jih rabi računalnik za svoje delovanje in jih ne smemo spreminjati (podatke o tem, kje in kako naj bere navodila za svoje delo, kako naj prikaže rezultate...) Vsak ROM ima svojo vsebino zapisno že tovarniško. EPROM je bralni pomnilnik, ki ga s posebno tehniko lahko izbrišemo in "na novo napolnimo". (vir: www.help.com)
Podatke,ki jih računalnik trenutno ne potrebuje, jih bo pa
kdaj kasneje, shranimo na disk. Računalnik jih bo pri uporabi najprej od tu
prenesel v delovni pomnilnik in jih po obdelavi na našo željo
"vrnil". Kvaliteto diska določa zmogljivost (koliko podatkov
lahko zapišemi nanj - tudi do 140 in več GB) in povprečen čas, ki je potreben
do dostopa katerega koli podatka na disku. (10ms - 5 ms). (vir:www.dataclinic.co.uk)
Disketa služi v največji meri
predvsem prenašanju podatkov iz enega računalnika na drugega, na njo pa
lahko shranimo 1,44 MB podatkov. Zapis podatkov na disketo, je identičen
zapisu podatkov na disk le da disketa ni namenjena trajnemu shranjevanju
podatkov (arhiviranju) in je tudi občutljiva na mehanske in magnetne vplive. Podatki
na disketi se lahko hitro "izgubijo".(vir:www.census.gov)
· Zgoščenka
Zgoščenka (CD - Compact Disc) je namenjena trajnemu zapisu podatkov. Podatke zapišemo na zgoščenko z laserskim žarkom, ki na površini okrogle ploščice naredi izboklino (vrednost 0) ali ne (vrednost 1), To naredi v obliki spirale, ki poteka od notranjega do zunanjega roba, Podatki so napisani z enako gostoto, zato se zgoščenka vrti hitreje, ko bere računalnik podatke, z notranjega roba. CD-ROM zgoščenke, so zgoščenke, na katere lahko zapišemo podatke samo enkrat, največkrat pri njihovi izdelavi. CD-R zgoščenke lahko zapišemo z navadnim osebnim računalnikom, CD-RW zgoščenke lahko zapisujemo z navadnim osebnim računalnikom, večkrat. Na zgoščenko lahko zapišemo 700 - 800 MB podatkov.
Za zapisovanje podakov na zgoščenke potrebujemo posebne enote, katerih kvaliteto merimo s tem, kako hitro lahko podatke na zgoščenko zapiše oz. jih z nje prebere. Osnovna hitrost je 150 kB/sec. Ta hitrost je dovolj velika za predvajanje glasbe. Za predvajanje videa rabimo hitros 1350 kB/sec. Hitrejše enote imajo lahko tudi 4-, 16-, celo 53-kratno osnovno hitrost. (vir:www.high-techproductions.com)
Postopek zapisovanja podatkov na DVD je enak postopku zapisovanja
na CD, le da so spirale bolj zgoščene in gostota zapisa večja. Na DVD (Digital
Video Disc) lahko zapišemo do 4,7 GB podatkov. Glede na ponovnost in tehniko
zapisa poznamo DVD-ROM, DVD-R in DVD-RW, ki ga je prvič izdelala l. 1999 firma
Pioneer. Podatke na DVD lahko zapišemo in zbrišemo več tisočkrat.
· Pomnilnik USB
Majhno elektronsko vezje z vtičem USB ima zmogljivost od 16 MB pa vse do 1 GB.
Zatič vtaknemo v USB vhod in računalnik ga prepozna kot zunanjo pomnilno enoto.
(vir: www.pretec.com)
Vir: Wechtersbach Rado, (2005): Informatika. Ljubljana: Saji
Centralno procesna enota ali
CPE
CPE je enota, ki poveljuje računalniku. Vse pomembne odločitve, vsi ukazi za akcije prihajao iz CPE. Krmilna enota CPE krmili, usklajuje in nadzira delovanje računalnika, aritmetično logična enota pa izvaja osnovne aritmetične in logične operacije.
(vir: www.phys.uni.torun.pl)
Mikroprocesor
Mikroprocesor je integrirano
vezje, ki vsebuje vse funkcije centralne procesne enote. Je vezje z mnogimi
nožicami, preko katerih prihajajo in odhajajo podatki. Z njimi jih povežemo z
drugimi enotami. Od zmogljivosti mikroprocesorja je odvisna zmogljivost
računalnika. Danes je zmogljivost mikroprocesorja nekaj tisočkrat večja, kot pa
so bili prvi mikroprocesorji. Zmogljivost mikroprocesorja merimo s tem, koliko
bitov obdeluje hkrati in kakšen je njegov takt (frekvenca izvrševanja ukazov)
in kakšen je takt povezave s pomnilnikom. Če so elementi, iz katerih je zgrajen
mikroprocesor, večji, potrebujejo za svoje delovanje več električne napetosti
in se zato tudi bolj segrevajo.
(vir: sl.wikipedia.org)
Na matični plošči so mikroprocesor, ki je najpomembnejši del matične plošče, pomnilnik in predpomnilnik. V predpomnilnik se shranjujejo podatki, ki jih bo mikroprocesor verjetno potreboval. je manjši od pomnilnika, a mnogo hitrejši. Računalniki, ki imajo matične plošče, s slabim predpomnilnikom ali so brez njega so počasnejši. Na matični plošči lahko združujemo tudi po več mikroprocesorjev z namenom hitrejše obdelave podatkov.
Na vsaki matični plošči je še spominski čip (ROM), ki vsebuje osnovne programe
za zagon računalnika in delo z vhodno izhodnimi enotami. Na matični plošči
imamo še razne priključke za vhodne in izhodne enote (miško, tipkovnico,
prikazovalnik....) reže za dodatne kartice in tipko za vklop/izklop
računalnika. Reže za dodatne kartice so s CPE povezane z vodilom.
Izhodne Enote
Podatki se v računalniku zapisujejo in
obdelujejo v binarni obliki. V takšni obliki je tudi rezultat. Izhodne enote
imalo to nalogo, da ta rezultat pretvorijo v uporabniku razumljivo obliko.
Najpomembnejša izhodna enota je prikazovalnik.
Danes vsi
uporabljamo barvne prikazovalnike, ki so že pred časom nadomestili stare
črno-bele zaslone (oz. televizijske sprejemnike, ki so bili v začetku v
uporabi). Izbira dobrega zaslona je odločilnega pomena, saj je to element, v
katerega ves čas gledamo, in če ni prav kakovosten imamo lahko prej ali slej
težave. Neredko je tudi najdražji med posameznimi komponentami. Klasični
prikazovalnik je sestavljen iz katodne cevi, katere zaslon je prevlečen s tanko
plastjo fosforja v rdeči(Red), zeleni (Green)
in modri (Blue) barvi v tej cevi pa trije topovi
izstreljujejo proti zaslonu snop rdeče, zelene in modre barve. Ko snop zadene fosforno plast
le-ta zažari v drobni pikici ustrezne barve. Ker se snopi premikajo, je na
zaslonu veliko takih pikic, ki se zaradi majhnosti v očesu zlijejo v enotno
barvo, odvisno od moči s katero žarijo posamezne pike. Več teh pik združimo v
piksel. Število pikslov v vodoravni in navpični smeri nam pove kakšna je
slikovna ločljivost zaslona. Običajno se giblje od 800 x 600 pikslov, 1024 x
768, 1280 x 1024, pa tudi 1600 x 1200, kar so že izjemno zahtevni
prikazovalniki.
Pomembna lastnost prilazovalnika je tudi frekvenca osveževanja slike, ki nam
pove, v kakšnem času se pikice na zaslonu, ki spočetka žarijo močneje, potem pa
počasi ugašajo, obnovijo. Če je frekvenca osveževanja prenizka, imamo občutek,
da slika na prikazovalniku migeta. Priporočena frekvenca je 85 Hz in več.
Kvaliteta slike na prikazovalniku je odvisna tudi od velikosti njegove
diagonale, ki jo merimo v palcih (inčih - 1 inch je 2,45 cm). Danes merijo
običajni prikazovalniki 17 palcev, grafiki, oblikovalci in podobni strokovnjaki
se odločajo za 19 ali 21 palčne prikazovalnike.
|
V novejšem času so na tržišču prisotni ravni prikazovalniki, ki ne delujejo več po principu katodne cevi, ampak uporabljajo zaslon iz tekočih kristalov (LCD) ali zasloni plazma. Pri teh prikazovalnikih moramo biti pozorni poleg ostalih lastnosti še na kotno vidljivost (vsaj 160 stopinj), kontrastnost slike (400:1) in odzivni čas (25 ms). Slabost LCD prikazovalnikov je predvsem v tem, da imajo fiksno ločljivost in se kakovost prikazovanja s spremembo le-te slabša. Slabost plazma prilazovalnikov je predvsem njihova še vedno sorazmerno visoka cena in kratka življenska doba. |
|
Pojav
tiskalnikov je omogočil prenos storitev, ki so jih prej omogočale samo
tiskarne, na pisalno mizo. Kljub možnosti zapisa podatkov na različne
medije, še nobenemu ni uspelo izpodriniti klasičnega izpisa na papir.
Tiskalnikov je več vrst, odvisno od tehnologije izpisovanja. |
Zvočnik
|
V zadnjem času
so tudi zvočniki postali del standardne opreme računalnika in jih običajno dobimo
že v osnovnem paketu. Aktivni zvočniki imajo v en zvočnik vgrajen
ojačevalnik, s katerim lahko nastavljamo glasnost ter visoke in nizke tone in
so boljši od pasivnih, ki te možnosti nimajo. Zvočnike ponavadi
postavimo v neposredno bližino prikazovalnika, lahko pa ima prikazovalnik
tudi že vgrajene. Računalniški zvočniki so majhni in zmorejo nekje do 10W. |
Vir: Wechtersbach Rado,
(2005): Informatika. Ljubljana: Saji