Spoznali bomo pojem in vlogo operacijskega sistema. Spoznali bomo osnovne gradnike operacijskega sistema ter njihov namen.
Operacijski sistem je računalniški program, ki
upravlja s strojno in programsko opremo računalnika. Tako skrbi, da
dobijo posamezni uporabniški programi prostor v pomnilniku, da lahko sploh
tečejo. Po drugi strani skrbi, da navidezno teče več programov istočasno.
Pomislimo na to, da imamo na računalniku lahko hkrati sprožen oblikovalnik
besedila, pa morda neko preglednico, ne nazadnje pogosto sproti spremljamo še
elektronsko pošto. Mimogrede lahko tudi s tiskalnikom tiskamo nek dokument.
Kako je to sploh mogoče. Stvar spominja na zelo pridnega natakarja, ki streže
več strankam istočasno.
Operacijski sistem tudi nadzoruje vhodno izhodne naprave, omogoča omrežno povezavo računalnika, upravlja z datotekami. Uporabniku tudi pogosto nudi grafični uporabniški vmesnik za lažje delo z računalnikom.
Vsak program, ki teče v računalniku, bi si želel, da ima zase kolikor
je le mogoče veliko spomina in da bi se mu računalnik posvečal ves čas samo
njemu. Vendar ima mnogo računalnikov le eno procesno enoto, pomnilnik računalnika
je tudi omejen in bi si ga želeli več. Operacijski sistem mora tako
računalniški čas kot razpoložljiv pomnilnik razdeliti med vse tekoče programe
na nek pravičen način. Prav tako mora poskrbeti, da se med seboj ne
motijo ali si celo nagajajo. Verjetno si ne bi želeli, da z enim programom
sprožite tiskanje nekega besedila, pa tiskalnik vmes natisne še nekaj drugega
in naredi pravo zmešnjavo. Ali pa da nek požrešen program pobere “zase” ves
pomnilnik in druge programe praktično izloči. Prav zato lahko take storitve
zahtevamo od nekega “koordinatorja”. In to je operacijski sistem.
Tako podatke kot
programe pomnimo na računalniku, bolje na njegovih
diskih, v obliki datotek. Ker
je teh na tisoče, moramo imeti disk primerno organiziran. Iz prakse vemo, da
imamo pri tem hierarhično strukturo. Na diskih imamo takoimenovane direktorije
oziroma mape. V mapah so lahko spet novi direktoriji oziroma mape. Stvar
spominja na omaro, police na njej, fascikle na policah... Večinoma je stvar
posameznika, kako si take direktorije organizira in kako jih poimenuje.
Posamezni proizvajalci pa vseeno svetujejo, da imamo takoimenovane sistemske
datoteke v ločenih direktorijih. Smiselno je tudi, da imamo v ločenih
direktorijih ali mapah programe, spet drugje pa naše podatke, dokumente in
podobno. Seveda tudi sam operacijski sistem ptrebuje prostor na disku.
Večina sodobnih operacijskih sistemov omogoča medračunalniško povezovanje v mreže in medsebojno komunikacijo. Uporabniki tako lahko souporabljajo diske, tiskalnike, čitalnike in druga sredstva, ki so nameščeni na drugih računalnikih.
S tem, ko na računalniku nisi več sam, si želiš dovolj veliko stopnjo varnosti. Ne nazadnje želiš, da te računalnik šciti tudi pred lastnimi napakami. Glede na to, da je nadzor nad upravljanjem z računalniškimi viri prepuščen operacijskemu sistemu, je samo po sebi umevno, da mora ta opravljati tudi funkcijo varnostnika. Začne se že s tem, ko se moramo za delo z računalnikom najprej prijaviti in se identificirati s primernim geslom.
|
Sodobni operacijski sistemi omogočajo lažjo komunikacijo z računalnikom tudi tako, da imamo na voljo primerne grafične uporabniške vmesnike (GUI, Graphical User Interface). Kot že ime samo pove, so vmesniki “nekaj vmes”. Na eni strani je uporabnik, ki želi na čim lažji in čim hitrejši način sporočiti računalniku, kaj naj naredi. Na drugi strani je program, ki bo moral želeno akcijo izvesti. Grafični uporabniški vmesniki na nek standardiziran način omogočajo prikazovanje vsebin na monitorju računalnika, po drugi strani pa tudi “poslušajo” akcije uporabnika. Te so tipično kliki in vlečenja z miško, pa tudi tipkanje po tipkovnici. Pomen vseh takih akcij je seveda odvisen od uporabniškega programa, s katerim se uporabnik preko vmesnika pogovarja. Nekateri operacijski sistemi nudijo na voljo tudi po več grafičnih uporabniških vmesnikov. |
Podobno, kot je vloga grafičnega uporabniškega vmesnika, da je “vmesni člen” med uporabnikom in programi računalnika, so gonilniki naprav “vmesni člen” med strojno opremo, ki jo predstavlja dana vhodno izhodna naprava, ter preostalim računalnikom. Ker je proizvajalcev različnih perifernih naprav veliko, je naloga gonilnikov, da po eni strani “razumejo”, kaj od naprave hočemo (na primer izpis podatkov, vnos podatkov ipd), po drugi strani pa morajo vedeti, kaj naprava zmore in kako to lahko naredi.