Python
Števila (in spremenljivke)
Sedaj nekj o interakciji uporabnika s programom. Tvorimo datoteko z
imenom vsota.py, ki naj ima
naslednjo obliko:
a=input() b=input() print "a + b =", a+b
|
Poženimo program. Kaj se bo zgodilo? Vtipkati moramo število,
pritisnemo Enter, vtipkamo
še
drugo število in spet pritisnemo
Enter.
Izpis na zaslonu računalnika bo imel obliko, podobno naslednji:
Spet začnimo obravnavo programa od vrha navzdol, tako kot bi to delal
Pythonov interpreter:
S to vrstico preberemo uporabnikov vnos in to vnesemo v spremenljivko z
imenom "a".
Spremenljivke so začasna mesta v pomnilniku računalnika, kamor lahko
shranimo kakšne podatke. Imena spremenljivk so skoraj poljubna
(več o
pravilih imenovanja spremenljivk bomo spoznali kasneje). Spremenljivko
naredimo tako, da njenemu imenu priredimo neko vrednost. Tako na primer
bi z vrstico
priredili vrednost 2 spremenljivki z imenom "stevilo". "stevilo" bi lahko kasneje
uporabili v programu, kadarkoli bi se sklicevali na to vrednost. Če bi
imeli vrstico:
bi dobili izpis
V našem programu smo uporabili vgrajeno funkcijo "input" , če bi želili od
uporabnika dobiti neko vrednost. Funkcije so akcije, ki za naš
program
znajo nekaj narediti. Funkcija z imenom
"input"
čaka na uporabnika, da vtipka neko vrednost in to vrednost funkcija
posreduje programu. Če hočemo, da Python izvede to akcijo, moramo to
funkcijo poklicati. Funkcijo pokličemo z njenim imenom, temu pa sledita
oklepaja. V našem primeru imamo zato vrstico:
Python najprej pokliče funkcijo "input",
ta pa vrne vrednost, recimo 2. tako Nato se vrstica ovrednoti, kot če
bi bilo v njej:
Tako smo sedaj dobili spremenljivko z imenom "a" in z vrednostjo 2. Tako
obnašanje se ponovi še z vrstico:
Tu je funkcija "input" spet
klicana, vrne pa tokrat na primer vrednost 3. Sedaj tako dobimo
še
spremenljivko z imenom "b" z
vrednostjo 3. Zadnja vrstica
ima
že znano besedo "print", ki izpiše dva elementa. Najprej
napiše niz "a
+ b=". Naslednji element ni med narekovaji, zato ga Python interpretira
kot kodo v jeziku Python.
razpozna z naslednjim pomenom: "seštej vrednost, shranjeno
v "a", k vrednosti, shranjeni
v "b" in vrni rezultat". Tako,
če je
vrednost "a" enaka 2 in "b" enaka 3, tedaj je ta
vrstica programa v bistvu ekvivalentna vrstici
ki bi izpisala to, kar pričakujemo.
Program lahko spremenimo tako, da bo bolj uporabniško
prijazen.
Poskusimo naslednje spremembe:
print print "vsota2.py: Program za sestevanje dveh stevil" print "Vpisi vrednost za a:", a = input() print "Vpisi vrednost za b:", b = input() print a, "+", b, "=", a+b
|
Prvi
stavek print se zdi nekoliko odvečen, vendar pove Pythonu, da naj
izpiše prazno vrstico. Tako bo med prejšnjimi in
novimi
izpisi ena prazna vrstica in bo tako vse skupaj bolj pregledno.,
kot je bolj pregleden navaden tekst, če med odstavki uporabljamo prazne
vrstice.
Opazimo lahko tudi vejice na koncu vrstic, kot na primer
print "Vpisi vrednost za a",
|
Vejica
na koncu, ne da bi ji kaj sledilo, pove Pythonu, da želimo v dani
izpisni vrstici še kaj napisati. Sam po sebi bi se namreč
naslednji izpis začel v novi vrstici. V našem primeru
sicer ne
mislimo v isti vrstici napisati ničesar, bo pa v nadaljevanju vrstice
zapisano to, kar bomo vnašali preko tipkovnice. Izpis bo tako
lepši in
bolj jasen.
Zadnja sprememba je zgolj kozmetična. Izpisujemo vrednosti
za "a" in "b" tako, da je izpis bolj smiseln.