Kaj se bomo v tem poglavju naučili?
Naučili se bomo, kaj sploh
razumemo pod pojmom komuniciranje, kakšne so različne možnosti in razmerja
v komuniciranju, predvsem pa, kaj so poglavitni cilji pri komuniciranju,
zakaj, s kakšnim namenom, sploh komuniciramo?
Kaj je komuniciranje?
Komunicirati, (lat. communicare) pomeni posvetovati se, razpravljati, vprašati za nasvet. Komuniciranje je torej odnos, s katerim izmenjujemo znanje. Na eni strani imamo nekoga, ki je prejemnik znanja in na drugi nekoga, ki je oddajnik. Komunikacija je možna le, če je na obeh straneh človek. Kadar se pogovarjamo s prijatelji, gledamo televizijo, beremo knjigo, pobožamo nekoga, ... komuniciramo.
Seveda je veliko boljše celostno prejemanje znanja, z opazovanjem in sprejemanjem realnosti. Vedno pa to ni možno. Zato se takrat zatečemo h komunikaciji. |
|
Komuniciramo
vedno z namenom, da bi nekaj dosegli. Že majhen otroček z jokom sporoča svoje
nezadoljstvo in želi, da ga privedemo v neko želeno stanje. Pogosto namen
komunikacije ni samo prenos sporočila, pač pa želimo pri prejemniku sporočila
sprožiti tudi kako reakcijo. Če povemo otroku, da bo jutri deževalo, ga
želimo s tem opozoriti, da se mora ustrezno pripraviti na te vremenske
pogoje. |
|
Uspešnost
komunikacije merimo z dosego cilja. Kadar smo dosegli namen s katerim smo
začeli komunikacijo pravimo, da smo bili uspešni. O učinkoviti,
komunikaciji pa govorimo takrat, kadar smo ta cilj dosegli z najmanj
vloženimi sredstvi (čas, napor, denar idr...). Velikokrat se zgodi, da na
račun učinkovitosti žrtvujemo uspešnost komunikacije, ker nam preprosto
zmanjka volje, časa, denarja. Vendar se moremo zavedati, da kar šteje, je
uspešnost. Dobro pa je, če uspemo oboje optimizirati. |
|
Vir: Wechtersbach Rado,
(2005): Informatika. Ljubljana: Saji