Komuniciranje

Kaj je komuniciranje?

Komunicirati, (lat. communicare) pomeni posvetovati se, razpravljati, vprašati za nasvet. Komuniciranje je torej  odnos, s katerim izmenjujemo znanje. Na eni strani imamo nekoga, ki je prejemnik znanja in na drugi nekoga, ki je oddajnik. Kadar se pogovarjamo s prijatelji, gledamo televizijo, beremo knjigo, pobožamo nekoga, ... komuniciramo. Seveda je veliko boljše celostno prejemanje znanja, z opazovanjem in sprejemanjem realnosti. Vedno pa to ni možno. Zato se takrat zatečemo h komunikaciji.

Elementi komunikacije

Komunikacija je dvosmerni proces, v katerem izmenjava sporočil povezuje pošiljatelja in prejemnika v smeri dogovorjene smeri, sestavljene iz sedmih elementov:

1. Pošiljatelj: Drugače znan kot vir, je oseba, ki ima nekaj, kar lahko prenese na drugega.
2. Kodiranje: Pošiljatelj sporočila izbere ustrezne besede ali neverbalne tehnike za pretvorbo ideje v sporočilo, ki se imenuje kodiranje.
3. Sporočilo: Sporočilo pomeni nekaj, kar želi pošiljatelj sporočiti prejemniku. Brez sporočila komunikacija ni mogoča.
4. Medij: Medij nakazuje na kanal ali način, preko katerega je sporočilo posredovano sprejemniku, t.j. lahko ga pošljemo preko elektronskega sistema za obdelavo besedila, grafike, simbola itd.
5. Sprejemnik: Tisti, kateremu je sporočilo usmerjeno, se imenuje sprejemnik. Sporočilo opazi in posreduje nekaj pomena.
6. Dekodiranje: Dejanje tolmačenja sporočila s strani sprejemnika je označeno kot dekodiranje. Oseba, izkušnja in odnos prejemnika imajo ključno vlogo pri dekodiranju sporočila.
7. Povratne informacije: Proces komunikacije se nikoli ne more zaključiti, če manjka odziv sprejemnika. Omogoča komunikatorju sporočila, da ve, ali je bilo sporočilo prejeto in interpretirano na enak način kot je bilo naročeno.

Vseh sedem elementov komunikacije ima pomembno vlogo v celotnem procesu, saj lahko pride do deformacije med nameravanim sporočilom in prejetim sporočilom.

Oblike komuniciranja

Formalna komunikacija: Znana tudi kot uradna komunikacija, ki poteka skozi vnaprej določene kanale, ki jih bodo morali upoštevati vsi člani organizacije. V vsaki organizaciji se ustanovi korporativna lestvica, prek katere poteka komunikacija, ki je lahko:

• Navzdol: Od nadrejenega k podrejenemu
• Navzgor: Podrejeno nadrejenemu
• Horizontalna: Med zaposlenimi na isti ravni, vendar različna področja odgovornosti (oddelek).
• Diagonalna: Med zaposlenimi na različnih ravneh in oddelkih.

Neformalna komunikacija: oblika komunikacije, ki spontano raste iz osebnih ali družbenih potreb, med člani organizacije, ki se imenuje vinska ali neformalna komunikacija. Gre za sekundarno omrežje informacij v organizaciji, ki je lahko:

• Enojna veriga
• Komunikacija "vinske trte" (*)
  
• Verjetnostna veriga
• Veriga grozdov

Neformalna komunikacija je najhitrejša oblika komunikacije, ki hitro posreduje informacije različnim članom organizacije. Nadalje je mogoče hitro odgovoriti tudi članom.

Načini komuniciranja

Besedna komunikacija: Komunikacija, v kateri se besede (govorjene ali pisane) uporabljajo za prenos informacij, se imenuje besedna ali verbalna komunikacija. To lahko storite na dva načina:

• Ustna komunikacija: npr. Pogovor iz oči v oči, telefonski pogovor, Skype, predavanja, govori, konference itd.
• Pisna komunikacija: npr. Pisma, e-pošta, glasila, SMS itd.

Nebesedna komunikacija: Komunikacija med strankami, pri kateri se besede ne uporabljajo kot sredstvo za izmenjavo sporočil, tj. Razen besed, se druga sredstva uporabljajo kot zvoki, simboli, dejanja in izrazi. Komunikacija tako poteka neverbalno:

• Para-jezik, npr. Sprememba smeri, ton, hitrost govora, besedni stres itd. Para-jezik (paralanguage) je sestavni del meta-komunikacije, ki lahko spremeni pomen, poda nianse pomena ali prenese čustva. Para-jezik se lahko izraža zavestno ali nezavedno.
• Znakovni jezik, npr. Gibanje rok, izrazi obraza itd. Najstarejši način sporazumevanja, ki ga je človek poznal, je bil jezik gibov, (še danes ga uporabljajo nekatera plemena pri svojih ritualih). čeprav so ga nadomestili drugi jeziki, ga še danes podzavestno zelo dosti uporabljamo. Ob govorjenju se premikamo, pokažemo na določene predmete, glohonemim predstavlja nadomestek za pogovorni jezik.
• Jezik časa, npr. čas za sporočanje našega sporočila.
• Prostorski jezik, npr. Prostor, ki ga med pogovorom vzdržujejo stranke v komunikaciji.
• Jezik zvokov: Je eden najbolj prvinskih jezikov, saj so ga ljudje uporabljali prej preden so se razvili pogovorni jeziki. Sčasoma so ga le-ti izpodrinili, vendar se je ponekod še obdržal (alarm, šolski zvonec, strel štartne pištole...)
• Likovni jezik: Je sestavljen iz barv, črt, ploskev, in je veliko bolj univerzalen od pogovornega jezika, saj npr. narisana ročica povsod posvetu pomeni enako. Včasih ni dovolj natančen, zato ga kombinirano s pogovornim jezikom in dodatno opišemo, kar nisno uspeli izraziti s likovnim jezikom.

Komunikacija je hrbtenica organizacije, ki brez nje nobena organizacija ne more preživeti in učinkovito delovati, da bi dosegla svoje cilje. To je osnovno sredstvo, s katerim člani organizacije delajo skupaj. Poleg tega povezuje vse člane organizacije v eno nit in jim omogoča, da se odzovejo in vplivajo drug na drugega.

Komunikacijsko omrežje

Komunikacijsko omrežje nastane takrat, kadar ima več oseb hkrati vlogo oddajnika in prejemnika, se pravi, da si medsebojno izmenjujejo sporočila. Pri takšni vrsti komunikacije moramo biti pozorni, da nam posmezni elementi ne "izpadejo" iz komunikacijskega omrežja.

Socialna (družbena) omrežja

Temu opravimo tudi virtualne skupnosti oziroma spletno mesto, ki združuje ljudi, da se pogovarjajo, izmenjujejo zamisli in interese ali ustvarjajo nove prijatelje. Za razliko od tradicionalnih medijev, ki jih običajno ustvarja ne več kot deset ljudi, spletna mesta družbenih omrežij vsebujejo vsebine, ki jih je ustvarilo več sto ali celo več milijonov ljudi. Hiter razvoj in širitev interneta ter socialno zasnovanih storitev povzroča nastanek socialnih omrežij na internetu, ki se imenujejo tudi virtualne ali spletne skupnosti. Socialna omrežja je mogoče vzdrževati ali predstaviti prek spletnih mest za socialno mreženje, kot so MySpace, LinkedIn ali posredno iz podatkov o interakciji uporabnikov, dejavnostih ali dosežkih, kot so e-poštna sporočila, klepeti, spletni dnevniki, domače strani, povezane s hiperpovezavami, komentirane fotografije v sistemu za skupno rabo v multimediji itd. Socialna mreža je množica registriranih posameznikov oziroma njihovih digitalnih predstavitev. Te povezujejo relacije, pridobljene iz podatkov o njihovih dejavnostih, skupnih komunikacijah ali neposrednih povezavah, zbranih v internetnih sistemih. Takšna raznolikost prinaša celovit in skladen pogled na koncept internetnih socialnih omrežij.